Celeia - mesto pod mestom

Ugodna in zaščitena lega ob zavoju reke Savinje, bogato zaledje Savinjske doline in križišče trgovskih poti so naše prednike že v prazgodovini privabili na področje današnjega Celja. Najstarejša naselbina na Miklavškem hribu je znana že iz pozne bronaste in starejše železne dobe (9. do 6. stoletje pr. n. š.), keltski Tavriski pa so v mlajši železni dobi na terasi Miklavškega hriba nad mestnim parkom postavili eno od svojih pomembnejših središč. O pomenu tedanje keltske naselbine pričajo med drugim tudi ostanki kovnice srebrnega denarja. Leta 15 pr. n. š. je bilo Noriško kraljestvo, v njegovem sklopu pa tudi oppidum Kéleia, priključeno rimski državi. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia. Naslednji dve stoletji sta predstavljali za mesto obdobje največjega razcveta in tudi fizične rasti.. V obdobju pozne antike se je Celeia močno zmanjšala, po izteku 5. in v 6. stoletju pa se nekoč cvetoče mesto skoraj ni več omenjalo.